Columbia, 2008
Stari mački avstralskega hard rocka, so s svojo energičnostjo in brezkompromisnostjo živih nastopov že desetletja stalna atrakcija največjih koncertnih odrov. Z neverjetno zalogo odrskih vragolij in neusahljivo bazo oboževalcev se lahko merijo le še milijonske naklade prodanih albumov, ki jih na lestvicah širom sveta uvrščajo med najuspešnejše glasbene ustvarjalce vseh časov. Toda od zadnje plošče s preloma stoletja je minilo že skoraj 9 let, zato so fantje ob pomanjšanem prilivu dobička pljunili v roke in nam letošnjo jesen popestrili z najnovejšim studijskim izdelkom – že petnajstim zapored.
Pred kratkim izdani plošček se s trgovinskih polic šopiri v kar štirih različicah. Gre za tri standardne izdaje, ki se medsebojno razlikujejo le po barvi in ozadju naslovnic, četrta, t.i. »deluxe edicija«, pa se kiti še z razširjeno knjižico in ekskluzivnimi fotkami benda. Ob tako impresivni garderobi, bi glasbeni sladokusec vsekakor pričakoval še ustrezno vsebino, toda Black Ice po tej strani pusti še marsikaj nedorečenega.
Že ob prvem poslušanju postane kristalno jasno, da je peterka »iz dežele tam spodaj« servirala ploščo, ki je na žalost sveža kot Angusove spodnjice po triurnem koncertu. Zbirka naftalinsko dišečih rifov in copy/paste solaž sodi bolj v leto '80 kot pa '08 saj novosti pravzaprav ni. Tu so značilno raskave vokalne linije, tokrat za mišjo dlako bližje pravemu petju, osnovna ritem sekcija brez najmanjše želje po presežku in klasični prekinjeni kitarski vložki. Po tem značilnem AC/DC receptu pripravljena juha je dandanes že mlačna in redka, a na srečo je tu tisti mali ščepec popra, ki jo naredi vsaj pogojno okusno. Mestoma navdahnjeno kitariranje, prava moška energija, predvsem pa spevnost refrenov v peščici kompozicij kulminirajo v čisto poslušljivo, celo zadovoljivo rokenrol izkušnjo. Po tej plati s svojim slaboritnim rifanjem izstopa predvsem naslovni komad, takoj za petami pa mu je še bluesovski Decibel, ki v uvodnih taktih zazveni kot zgodnji ZZ Top. Anything goes je ustvarjen v ritmih vesele poskočnice, primerne za petkovo žuranje, baladno obarvani Rock'n'roll dream pa nenehno obeta eksplozijo v nekaj še ne videnega, a se na koncu izteče le v ustaljene rock smernice. Za odmet niso niti Big Jack, basovsko pulzirajoči War machine in odpadniški Money made, ostalo pa je tam bolj kot ne plati v škodo, saj je petnajst komadov za tovrsten izdelek enostavno preveč.
Po dolgoletnem čakanju smo torej po ustaljeni navadi dobili album, ki je skoraj do pičice enak prejšnjim. Preizkušena formula kljub starosti očitno še prekleto močno brca in nič ne kaže, da bi se sploh kdajkoli upokojila, čeprav že naravnost zaudarja po cipresah. Morda prihodnjič? Seveda, in potem svizec...
